ponedeljek, 15. december 2014

Na pot tja in nazaj 2

Mami Olga je največja konkurentka Martinu Streli.
Komaj čakate da nadaljujem? v zadnjem tednu je bilo kar noro in veliko se je dogajalo. Med drugim tudi Nikonovi dnevi, kjer imajo prestavitev različnih foto aparatov, prezentacije mladih fotografov, javno komentirane naših fotografij in nazadnje pa je bila tudi podelitev nagrad za najboljšo fotografijo foto natečaja. Zelo mi je bilo prijetno, ko se je vrtela moja fotka na big screen-u. Še posebej mi to veliko pomeni ter mi je dalo še več energije in motivacije za nadaljnje delo. Kljub nezmagi sem se  naslednji dan odpravila na plavalni dan moje mame, ki me je razkazala čudovit razgled Ankaranskega morja. Takoj sem izkoristila njen motiv v velikem morju, s pogledom na Koper. Po skoraj treh urah me je laufanje sem ter tja popolnoma izmučilo. Ampak vem, da je uspela vsaj ena fotografija. Če ne, pa sem se sigurno naučila kaj novega za naslednji poskus.
plavanje do koprskega pristanišča, mogoče???

2. del - DWS Čiovo, Krvavica, Drašnice

Po parih dneh se nama le uresniči želja plezanje na otoku Čiovo. Po slabi urci jadranja se nam odprejo stene izpod morja. Čudovite barve in oblike sten te naravnost privlačijo k sebi kot sirene pirate. Prva postojanka je bila ogrevalna prečka, dolga 30m, višina pa 10m. Plezaš pa kamor ti srce poželi, bolj rečeno koliko ti glava pusti. Strah višine in padca je povsem naravno. Ampak smo se na koncu že popolnoma navadili skakanja v vodo. Po parih urah plezanja in skakanja v morje te popolnoma izmozga. Počitek pa je možen le na jamajoči barki, ki ni ravno počivanje. Medtem ko sem se preizkušala v DWS-ju, so se ostali zabavali na drugačen način,; iskali zaklade v morju, spali na barki ali pa plezali ekstremno težke in visoke smeri, vse do 18 metrov visoko. Klemen je naravnost neverjeten na steni na splošno. Občudujem njegovo strast do plezanja, saj se giblje zelo elegantno, brez kakršnih koli omejitev. Popolnoma je svoboden. 6 uric je minilo kot bi mignil z mezincem. Preživeli smo zame eden boljših , nepozabnih trenutkov v mojem življenju. Nikoli si ne bi mogla misliti, kako zabaven je ta DWS. Spomnilo me je na otroštvo, ko smo bili na počitnicah in sem bila ves čas v morju kot pa na kopnem. Zato pa smo imeli veliko školjk ipd. reči doma. DWS lahko vsak počne in ni nujno da greš visoko. Važno, da se zabavaš.
priprava terena
učenje skakanja v vodo
Naša jadrnica
za pogumne do vrha!
Dani v akciji
Sredina avgusta je že mimo, saj bilo čutiti na vožnji proti Makarski. Deževni naliv je spiral cesto in se premikava proti vasici Bast. Od tam naju čaka raziskovalna avantura po lokalnih makadamskih cestah s pogledom na gorovje Biokovo. Že ob samem pogledu na gmoto gorovja nama jemlje sapo. Z malo sreče in na podlagi dolgoletnih izkušnjah nama le uspe najti boulderje. Vožnja je bila vroča in se odločiva za kratek dalmatinski spanec, potem pa naju čaka ogled presenečenja. Pozno popoldne je bilo še vedno svinjsko vroče. Kljub temu se odpraviva v raziskovalno akcijo, lov za balvani. Dostop je kratek, pa vendar mučen in vsak korak te zadiha od takšne vročine. Tu naj bi našla peščene balvane. Saj tako so nam rekli. Midva sva našla sicer balvane, označene s puščicami, ampak jaz bi rekla, da so bili bolj apnenčasti kot pa kakšen sandstone. Zabavala sva se ob sončnem zahodu na balvanih ter preizkusila najino novo igračko-flash. 

Biokovo boulder spot
 

Iščemo peščenjak???
Noč ima svojo moč....
Naslednj dan naju pot spremlja naprej v plezališče Krvavica. Plezališče s kratkim dostopom in z malo številom smeri in s severno lego. Po srečanju s kačo pa se dostop občutno podaljša na pol ure, pri dostopanju pa nama pomaga žbunjanje med grmičevjem. Kar hitro nama je dosti plezanje po ostrem svetu. Še posebej, če padeš na prvem svedru te še kaj za povrh zabode v rit. 
Gremo dalje, južneje.


Krvavica ima resnično dobro ime. Ostrina grifov tu ne pozna meja.
In končno je prišel čas, da sva se pojavila v Drašnicah. Ko se voziš po Jadranki, te spremlajo čudoviti pogledi na morje in gorovja, ampak ko pa se pripelješ v Drašnice, pa lahko samo buljiš. 200 metrov visoka stena se vzpenja skoraj iz plaže. Kaj takega pa ne vidiš vsak dan. Resnično prelepa in spoštovanja vredna gora, oblita s kapniki, oranžnim previsom ter kompaktno sivino ob straneh. Waw..... si misliš.
V steni je do najinega prihoda obstajala ena samcata smer od Vilija.G., ki je zaprti projekt še danes. Ne morem verjeti, da je še vedno ,verjetno več kot 10 let. In midva sva v bistvu druga ˝delavca˝ v tej prečudoviti steni. Moram priznat, da sem zelo počaščena. Obstajajo smeri levo in desno, malce nižje, ne pa v ravno tu.
Stena se vidi naravnost iz plaže.
let´s get busy...




Zelo hitro narediva plan za naslednji dan. Odločiva se, da se lotiva zadeve profesionalno: za izognitev srečanja z divjimi svinjami in kačami se lotiva stvari iz vrha stene, kjer je pot še neznanka in da ne bo kakšnih sončarice, pa se zadeve lotiva v zgodnjih urah. Saj te sonce zadane okrog dveh popoldne. Na srečo je malce prepiha v steni, tako da lahko sestopaš pri +30 st. Tokrat sva imela samo eno drilbosch, tako da sva se dela lotila čim bolj racionalno in organizirano. Klemen se je lotil vrtanja najprej štantov in vmesnih svedrov, jaz pa mu pri tem pomagam, kolikor je mogoče. Če je naveza usklajena, stvar poteka tekoče, zato je pri takšnemu delu pomembna dobra komunikacija, še posebej pri logistiki o poteku smeri, kje bo naslednji štant, koliko je še štrika ostalo ipd. Pri tem sem zelo dobra. Obvezno pa moraš imeti voki-toki postajice, ker si ne predstavljam dretja 500 metrov stran itd. Ker bo smer zelo težka, Klemenu vseeno pomagam očistit lažje zadnje cuge, ob tem pa malce dokumentiram. Dostop in sestop je potrebno označiti. Nekaj sva že midva, treba bo pa še malce urediti potko.

Čudoviti kapniki kajne?
priprava sidrišča, z vrha. 
delo osvobaja.
Video-Drašnice big wall
Tri dni dela in čiščenja v steni je malce utrujajoče, še posebej če te vsako noč napadajo komarji. Ne morem z besedami opisati koliko komarjev je bilo takrat tam in neprespanih noči, potem zgodnja ura je zlata ura za it v steno. Zato sva si naredila malce pavze in sva namesto vrtanja izbrala plezanje v spodnjem sektorju na desni strani stene. Tu se nahajajo frikovske smeri, tja do 50 metrov. Tisti dan sva bila light z opremo, saj je bilo večino robe v big wall-u, in s 7 kompleti je bilo kar zanimivo it daljšo smer. Smeri so resnično lepe, ampak ostre in zaraščene. Potrebno bo pucanje in plezanje le teh. Možnosti za nove pa je ogromno. Po parih urah naprezanja se potem podava na zasluženo pivo in se na plažo naspat. 
lepa jutra in grozne noči.
Za preplezanje najine smeri pa rabiva več časa ter 10 stopinj manj, zato sva nekako planirala, da se bova vrnila jeseni, po roctripu. Najprej sem mislila opisati vsak del posebej, ampak ne bom 2-krat opisovala Drašnice. Nazaj grede sva se res ustavila sredi Novembra. Temperatura je bila odlična in sonček tudi, ampak v steni so bili kapniki popolnoma mokri in nemogoče za plezanje, zato sva se enoglasno na parkirišču odločila, da neseva robo za vrtat gor in bova videla situacijo od blizu. Nisva se obirala in sva že bila v steni, kjer sva začela delati novo smer, ki sedaj šteje dva cuga, vendar jo bova spomladi nadaljevala. 
V poletnem casu sva pet dni delala v steni in ti pusti veliko zadovoljstvo in prijetno utrujenost, ampak je bil čas za premike. Pot se je nadaljevala skozi Mostar v Črno goro.
prihodnjič sledi Črna gora....


najin apartma v drašnicah
Pogled iz najinga doma v Drašnicah

Premiki v drugo državo

ponedeljek, 08. december 2014

Na pot tja in nazaj 1

Naredi vozel na koncu štrika!
Pa začnimo...
Kar nekaj let nazaj sva z možem ustvarila vsak svoj blog. Moj je bil testen vse do danes. In presenetljivo, da me še niso skenslal iz tega portala bom pa sedaj vseeno nekaj napisala. Vsa ta leta sem pisala in urejala blog za moža. Sedaj ko želim zase ga urediti pa ne znam. Čudno. Za druge se vedno znajdeš. Mogoče moja pisava ni v pravilni slovnični pisavi, ampak važno da poveš tako kot znaš in veš in da te ostali razumejo. 

Pred tremi tedni sva se vrnila v Slovenijo , v domovino dežja, poplav, takšnih in drugačnih vodnih izlivov kar me ne moti, saj moram priznat, da še nikoli nisem bila tako zaposlena z obdelavo fotografij iz potovanja in fotografijo nasploh. Veliko sem se naučila na potovanju in še vedno se stalno iz dneva v dan nekaj novega naučim. Saj je tako prav in s tem rastemo. Vsak dan fotkam, če imam čas, ampak resnično vsak dan in potem imam nove fotografije in potem spet obdelava gor in dol. Ne vem kakšen sistem imajo profesionalni fotografi , ampak želim slišati, da se spet nekaj naučim. 

Kot sem že dejala, sva bila na potovanju. Tokrat sva imela priložnost se udeležiti tako slavnostnega in poln energetskega roctripa po Vzhodu Evrope, ki ga je organiziral podjetje Petzl. Poleg evropskih držav (Romunija, Bolgarija, Grčija, Turčija), ki smo jih dejansko podoživeli, pa so se v najinih srcih in spominih  zapečatile države, ki so nam zelo blizu (kakor vzameš), govorim o Balkanu.

Balkanske države so nam slovenskim plezalcem kar tuje razen izjemam. Ampak kadar se pogovarjamo kam gremo plezat, ponavadi poznam odgovor. ˝Ja v Siurano, itak!˝, V Geyikbayiri, Verdon, Miška, Osp, Črn Kal, Kalymnos!˝ itd.
Nikogar ne poznam, ki bi plezal v Biokovem, ali pa v Drašnicah. Pa veste sploh kje je ta kraj na zemljevidu. Da ne boste iskali, v Dalmaciji. No ja. Potem pa mi nekateri rečejo, da je predaleč in ......bla bla. Potem pa se jest neumna, če ne znam pogledat na števec kilometrine. Do Verdona je približno 800km, do Drašnice pa 500km. Kaj je zdaj daleč? v bistvu, je fora, da so cilji in motivacija povsem nekaj drugega in seveda, kdo priporoča. Vsak je lahko pameten zase in se raje drži svoje trmaste glave. 

Nisem tole začela nekaj kuhat na žaru...ampak vsekakor se nama je zgodba tam na Balkanu, v vsaki deželi in na vsakem koraku odvijala tako barvito in poln gostoljubja, da se resnično vprašaš ali smo res tako daleč od njih, da smo malce zmrznili, potopljeni vase, glede na vodno stanje v naši prelepi deželi. Naši in vaši pogledi so zmeraj drugačni ne glede na čas in kraj dogodka, tudi če se z nekom v istem vozilu pelješ in doživiš popolnoma drugačno zgodbo, ko nekaj vidiš, slišiš oz. zaznaš s čutili. Dovolj filozofije. Nekako sem v dilemi, kako naj zgodbo napišem. Na kratko in podam dejstva ali na široko in doživeto, bolj živahno in slikovito. Meni osebno, če je zgodba zanimiva, sigurno izberem ta drugo. In ko potuješ vedno doživiš zelo barvito in recimo po domače avanturistično. Preden sva se odpravila na pot, sem se sama pri sebi odločila, da ne bom čisto nič obžalovala za katerokoli odločitev. Ena zelo pomembna odločitev je bila ta, da izberem drugačno pot. V mojem primeru je bila zelo težka in neprijetna se odpovedati dobri službi. Vse sorte ljudi poslušaš s takšnimi in drugačnimi nasveti in na koncu pa ni važno kaj delaš, ampak da delaš s srcem, in to karkoli. Ker pravo dejanje prinese zadovoljstvo in kruh. 

Pot ni bila dolga in ne kratke, skratka 3 mesece potovanja, 10.000 km. Vem, da včasih vodim finance, ampak tokrat pa resnično ne vem koliko sva zapravila. Vedno tako doma in drugod živiva skromno. Ne hodiva v kampe, če ni nujno potrebno, ne hodiva v restavracije, če resnično ni poceni pa dobro, ne kupujeva vode, če je  pa tam izvir,...v tem stilu. In ravno zato ker je tak način življenja malce za normalne smrtnike čuden, je za naju še posebej zanimivejši, ker je poln dogajanja in srečanja z nenavadnimi ljudmi. Vsak Slovenec ve, kje so Brioni. No vsaj slišal zanje. Mi smo bili kampirali na Brionih v Črni gori. Zakaj? Smo tudi bili poučeni. Namreč bivši pilot, oficir in obenem je bil stražar znanega Tita nam je prišel blizu in začel pripovedovati zgodbe. Povabil nas je na kavo in rakijo obenem. Dobra kombinacija, priznam, da prej tega še nisem probala. V glavnem Brioni pa so zato, ker je Tito včasih dopustoval tam in jih imel rad. Verjetno sta si v tistih časih Tito in godpod oficir bila zelo blizu, kaj veš in tako je svoje mesto dobilo ime Brioni. Le kako bi to izvedeli, če bi šli v hotel, kamp ali apartma. Zato imamo tudi drugačne razloge, da smo na divjem. Tako spoznamo naravo in ljudi ter njihove običaje v polni meri. Vem, da nekateri ljudje, kot na primer plezalci taksno zivjlenje živijo že ves čas in vem, da ste že slišali za takšne in drugačne zgodbe. Ampak vsaka zgodba je unikatna.

Igra ne pozna meja. ali jih?
tudi nekateri ljudje ne poznajo strahu v igri...ali pač?
Začne se takole.

Še doma pred odhodom.
Drugi dom- multivan, takšno stanje je bilo večino časa.

1.del - pot , Split, Omiš, Prezid

Že nekaj let nazaj je ideja o plezanju po Balkanu in po vzhodni Evropi bila v najinih glavah. In vendarle pravi trenutek za obisk Vzhoda je nastopil prav letos. Prejšnja leta so bila bolj ali manj okupirana z drugimi stvarmi, in težki časi so sedaj mimo.
voda je dragocena povsod.
Pijem kapučino in gledam stene. Ogromno jih je. Sva v dolini nad Omišem, v vasici brez prebivalcev. Vse je tako lepo v kamnu, med hišami pa rastejo fige in grozdje, ki ti delajo senco. Sprašujem se, le kdo tu živi? Nihče. Mogoče je vas za takšne, kot sva midva. Jaz temu pravim ; ˝vikend na uporabo.˝ Rada spim na odročnih krajih, saj tam je popoln mir in zlit si skupaj z naravo. V jutru opazujem hiške zgrajene pod previsnimi stenami in razmišljam. Le kdo si zgradi hišo pod stenami in zakaj? In ali ve čemu služi stena za hiško in jo znati uporabljati in, če bi nekdo drug uporabljal to steno?? Nekoč si želim imeti hiško ob steni. To je tako kot bi imel vrtiček okoli hiške. Nekoč morda, upam.... Do prihoda v Omiš sva plezala v okolici Splita, Markezine grede, Čiovo (DWS), Prezid. Na pot sva se odpravila sredi poletja, sredi avgusta, zato je bilo na cajte kar vroče in sva izkoristila reko Cetine (Omiš) za vodne igre. Veslanje po reki je resnično pomirjajoče in nekaj posebnega. Nad tvojo glavo pa mrgolijo turisti na ziplinu, ki doživijo adrenalinsko popolnost v svojem življenju. Lepo, da se sprostijo. To je dobro.
pot pelje čez reko Krko
Vodne igre v Omiš,
 Vodne igre


Pred prihodom v Split sva se na poti ustavila na mojo že dolgo pričakujočo steno, Sveti Rok. Poimenovala sem jo sama, ker je v bližini izvoz iz avtoceste Sveti Rok. In kadar sva se vozila v Paklenico, sem občudovala te stolpe na levi in vedno sem si rekla, da si jih bom enkratogledala . Tokrat pa res. Pa vendar z upanjem, da je stena nedotaknjena in dobra, me malce razočara z eno navrtano smerjo in precej slabo skalo. Najin glavni cilj tega tripa pa so bile odkrivanje novih sten in tudi odpiranje novih smeri. In tudi to se je zgodilo ter v prihodnosti pa bova še več smeri delala in iskala lepe stene. Sveti Rok pustiva za sabo ter se pot nadaljuje proti Prezidu.
Prezid- začetek Velebita
To so stene, ki ležijo v osrčju Velebita, višinomer pa kaže 900 metrov nad morjem. Osamelci skal gledajo na morje na eno stran, na drugo pa na planoto, z manj rodovitno zemljo. Gladke plošče in žlebovi privlačijo srbeče prste fanatičnih ljudi - plezalcev. Tik pred sončnim zahodom se vseeno odpraviva plezat ta Kuk in po dveh dneh pakiranja avtomobila za toliko časa ti kljub lahkim smerem dajo še posebej veliko zadovoljstvo. Ker sem bila lačna plezanja po platah, skočiva naslednji dan še enkrat na isti kucelj in popoldne se odpraviva v Split. Split, v poletni idili je prijeten samo za na plažo, morje in ribe. V polni meri doživimo vse. Dani iz Splita je naju razvajal.

Prezid
Fanatiki držimo skupaj.
Palamida - okus Jadrana.
Na žaru smo jedli zame najboljše ribe na Svetu, palamida ali po slovensko skuša, potem je naju  Dani peljal plezat v Markezine grede in ˝ukazoval˝ Klemenu kateri projekt mora splezat, nudil nam je prenočišče in še posebej se moram mu zahvaliti za najboljši DWS, kar sem jih izkusila do sedaj. Res smo uživali. Pa sem mislila, da je v Splitu 100 st. poleti. Vse smo počeli. Tudi to, da nismo jedli jagenjčka. No to pa je druga zgodba.
Splitka plastic fantastic.
Kdo je najbolj srečen?
Markezine grede
Markezine grede
projekt ostaja,..
Nad Omišem, Perivoj.
preventiva ali kamuflaža???
Reka Cetina- Omiš
Omiš
Ptič, ki ni želel leteti...




Se nadaljuje........


2.del- Čiovo, Biokovo, Krvavica, Drašnice

Čakamo na pogoje , veter, ali pivo!




DWS Čiovo