Na pot tja in nazaj 2

Mami Olga je največja konkurentka Martinu Streli.

Komaj čakate da nadaljujem? v zadnjem tednu je bilo kar noro in veliko se je dogajalo. Med drugim tudi Nikonovi dnevi, kjer imajo prestavitev različnih foto aparatov, prezentacije mladih fotografov, javno komentirane naših fotografij in nazadnje pa je bila tudi podelitev nagrad za najboljšo fotografijo foto natečaja. Zelo mi je bilo prijetno, ko se je vrtela moja fotka na big screen-u. Še posebej mi to veliko pomeni ter mi je dalo še več energije in motivacije za nadaljnje delo. Kljub nezmagi sem se naslednji dan odpravila na plavalni dan moje mame, ki me je razkazala čudovit razgled Ankaranskega morja. Takoj sem izkoristila njen motiv v velikem morju, s pogledom na Koper. Po skoraj treh urah me je laufanje sem ter tja popolnoma izmučilo. Ampak vem, da je uspela vsaj ena fotografija. Če ne, pa sem se sigurno naučila kaj novega za naslednji poskus.

plavanje do koprskega pristanišča, mogoče???

2. del - DWS Čiovo, Krvavica, Drašnice

Po parih dneh se nama le uresniči želja plezanje na otoku Čiovo. Po slabi urci jadranja se nam odprejo stene izpod morja. Čudovite barve in oblike sten te naravnost privlačijo k sebi kot sirene pirate. Prva postojanka je bila ogrevalna prečka, dolga 30m, višina pa 10m. Plezaš pa kamor ti srce poželi, bolj rečeno koliko ti glava pusti. Strah višine in padca je povsem naravno. Ampak smo se na koncu že popolnoma navadili skakanja v vodo. Po parih urah plezanja in skakanja v morje te popolnoma izmozga. Počitek pa je možen le na jamajoči barki, ki ni ravno počivanje. Medtem ko sem se preizkušala v DWS-ju, so se ostali zabavali na drugačen način,; iskali zaklade v morju, spali na barki ali pa plezali ekstremno težke in visoke smeri, vse do 18 metrov visoko. Klemen je naravnost neverjeten na steni na splošno. Občudujem njegovo strast do plezanja, saj se giblje zelo elegantno, brez kakršnih koli omejitev. Popolnoma je svoboden. 6 uric je minilo kot bi mignil z mezincem. Preživeli smo zame eden boljših , nepozabnih trenutkov v mojem življenju. Nikoli si ne bi mogla misliti, kako zabaven je ta DWS. Spomnilo me je na otroštvo, ko smo bili na počitnicah in sem bila ves čas v morju kot pa na kopnem. Zato pa smo imeli veliko školjk ipd. reči doma. DWS lahko vsak počne in ni nujno da greš visoko. Važno, da se zabavaš.

priprava terena

učenje skakanja v vodo

Naša jadrnica

za pogumne do vrha!

Dani v akciji

Sredina avgusta je že mimo, saj bilo čutiti na vožnji proti Makarski. Deževni naliv je spiral cesto in se premikava proti vasici Bast. Od tam naju čaka raziskovalna avantura po lokalnih makadamskih cestah s pogledom na gorovje Biokovo. Že ob samem pogledu na gmoto gorovja nama jemlje sapo. Z malo sreče in na podlagi dolgoletnih izkušnjah nama le uspe najti boulderje. Vožnja je bila vroča in se odločiva za kratek dalmatinski spanec, potem pa naju čaka ogled presenečenja. Pozno popoldne je bilo še vedno svinjsko vroče. Kljub temu se odpraviva v raziskovalno akcijo, lov za balvani. Dostop je kratek, pa vendar mučen in vsak korak te zadiha od takšne vročine. Tu naj bi našla peščene balvane. Saj tako so nam rekli. Midva sva našla sicer balvane, označene s puščicami, ampak jaz bi rekla, da so bili bolj apnenčasti kot pa kakšen sandstone. Zabavala sva se ob sončnem zahodu na balvanih ter preizkusila najino novo igračko-flash.

Biokovo boulder spot

Iščemo peščenjak???

Noč ima svojo moč....

Naslednj dan naju pot spremlja naprej v plezališče Krvavica. Plezališče s kratkim dostopom in z malo številom smeri in s severno lego. Po srečanju s kačo pa se dostop občutno podaljša na pol ure, pri dostopanju pa nama pomaga žbunjanje med grmičevjem. Kar hitro nama je dosti plezanje po ostrem svetu. Še posebej, če padeš na prvem svedru te še kaj za povrh zabode v rit.

Gremo dalje, južneje.

Krvavica ima resnično dobro ime. Ostrina grifov tu ne pozna meja.

In končno je prišel čas, da sva se pojavila v Drašnicah. Ko se voziš po Jadranki, te spremlajo čudoviti pogledi na morje in gorovja, ampak ko pa se pripelješ v Drašnice, pa lahko samo buljiš. 200 metrov visoka stena se vzpenja skoraj iz plaže. Kaj takega pa ne vidiš vsak dan. Resnično prelepa in spoštovanja vredna gora, oblita s kapniki, oranžnim previsom ter kompaktno sivino ob straneh. Waw..... si misliš.

V steni je do najinega prihoda obstajala ena samcata smer od Vilija.G., ki je zaprti projekt še danes. Ne morem verjeti, da je še vedno ,verjetno več kot 10 let. In midva sva v bistvu druga ˝delavca˝ v tej prečudoviti steni. Moram priznat, da sem zelo počaščena. Obstajajo smeri levo in desno, malce nižje, ne pa v ravno tu.

Stena se vidi naravnost iz plaže.

let´s get busy...

Zelo hitro narediva plan za naslednji dan. Odločiva se, da se lotiva zadeve profesionalno: za izognitev srečanja z divjimi svinjami in kačami se lotiva stvari iz vrha stene, kjer je pot še neznanka in da ne bo kakšnih sončarice, pa se zadeve lotiva v zgodnjih urah. Saj te sonce zadane okrog dveh popoldne. Na srečo je malce prepiha v steni, tako da lahko sestopaš pri +30 st. Tokrat sva imela samo eno drilbosch, tako da sva se dela lotila čim bolj racionalno in organizirano. Klemen se je lotil vrtanja najprej štantov in vmesnih svedrov, jaz pa mu pri tem pomagam, kolikor je mogoče. Če je naveza usklajena, stvar poteka tekoče, zato je pri takšnemu delu pomembna dobra komunikacija, še posebej pri logistiki o poteku smeri, kje bo naslednji štant, koliko je še štrika ostalo ipd. Pri tem sem zelo dobra. Obvezno pa moraš imeti voki-toki postajice, ker si ne predstavljam dretja 500 metrov stran itd. Ker bo smer zelo težka, Klemenu vseeno pomagam očistit lažje zadnje cuge, ob tem pa malce dokumentiram. Dostop in sestop je potrebno označiti. Nekaj sva že midva, treba bo pa še malce urediti potko.

Čudoviti kapniki kajne?

priprava sidrišča, z vrha.

delo osvobaja.
Video-Drašnice big wall

Tri dni dela in čiščenja v steni je malce utrujajoče, še posebej če te vsako noč napadajo komarji. Ne morem z besedami opisati koliko komarjev je bilo takrat tam in neprespanih noči, potem zgodnja ura je zlata ura za it v steno. Zato sva si naredila malce pavze in sva namesto vrtanja izbrala plezanje v spodnjem sektorju na desni strani stene. Tu se nahajajo frikovske smeri, tja do 50 metrov. Tisti dan sva bila light z opremo, saj je bilo večino robe v big wall-u, in s 7 kompleti je bilo kar zanimivo it daljšo smer. Smeri so resnično lepe, ampak ostre in zaraščene. Potrebno bo pucanje in plezanje le teh. Možnosti za nove pa je ogromno. Po parih urah naprezanja se potem podava na zasluženo pivo in se na plažo naspat.

lepa jutra in grozne noči.

Za preplezanje najine smeri pa rabiva več časa ter 10 stopinj manj, zato sva nekako planirala, da se bova vrnila jeseni, po roctripu. Najprej sem mislila opisati vsak del posebej, ampak ne bom 2-krat opisovala Drašnice. Nazaj grede sva se res ustavila sredi Novembra. Temperatura je bila odlična in sonček tudi, ampak v steni so bili kapniki popolnoma mokri in nemogoče za plezanje, zato sva se enoglasno na parkirišču odločila, da neseva robo za vrtat gor in bova videla situacijo od blizu. Nisva se obirala in sva že bila v steni, kjer sva začela delati novo smer, ki sedaj šteje dva cuga, vendar jo bova spomladi nadaljevala.

V poletnem casu sva pet dni delala v steni in ti pusti veliko zadovoljstvo in prijetno utrujenost, ampak je bil čas za premike. Pot se je nadaljevala skozi Mostar v Črno goro.

prihodnjič sledi Črna gora....