torek, 27. januar 2015

Na pot tja in nazaj 4

udarilo z jasnega...
4.del Mavrovo - Makedonija, Skopje, Romunija in Bolgarija

Mavrovo se nahaja na 1000 m.n.v. in je za razliko od Smokija tu nekoliko hladneje in že  malce diši po zimi. Tu nas pričaka Dimitrij, ki nas pelje v climbers-friendly hotel. Topel tuš, topla soba in postelja ti resnicno sede. Infrastruktura me spominja na bivši hotel na Kalcah (smučišče nad Uncem). V vasici Mavrovo pa najdeš tri majhne štacune in mogoče par barov, kjer se tudi zelo dobro in poceni naješ. Plezališča v Mavrovem so v nastajanju, kjer se obeta velik potencial lepih in dolgih smeri saj je sten ogromno. Obiskali smo luknjo, ki šteje približno 20 smeri in je zelo velika in previsna. Smeri so v Mavrovem še skrivnostne tako kot tudi nekatere bakterije v suhih salamah, ki ti naredijo popolno štalo v telesu. Tri dni mučenja in pucanje iz vseh odprtin, ki jih imam, te popolnoma izmučijo, ampak potem ko probaš plezat si ful light, to je pa super občutek. Klemnu kmalu zmanjka kaj težkega in si mora spet narediti nov projekt, ki je zaenkrat imagination za preplezat. Verjetno bomo morali povabiti kako Ondro ali Chrisa. Bliža se čas začetka roctripa in se že veselim obiska v Romunijo. Naredimo en stop v Skopju, kjer opravimo šoping, tuš, hranjenje in tankanje bencina, ki je trenutno najcenejši v Evropi. Prespimo pod umetno steno v Skopju, ki spominja na nekakšno replico stene v Arcu, samo da je malce nižja. In potem smo mi Slovenci kao napredni….Klemen in Marwan naredita nekakšen night sejšon plezanja po boulderci, jaz pa kot po navadi, me čaka delo za kompom. Naslednji dan ob 14ih, ˝po makedonsko zjutraj˝ se odpravimo na pot proti Romuniji.

projekt !super hard!!
Hotel, super cheap.
pes, super nice.
Skopje, super shopping.
Skopski ˝Arco˝, super approach.
Romunija


Nestrpno že čakam otvoritve Petzl roctripa. Nanj že veva več kot eno leto in sem bila prepričana, da nama takšna reč ne sme uiti iz rok. Prispemo počasi sredi noči v Baile Herculane. Pozno ponoči uletimo v mrzlo in vlažno mesto, kjer ni bilo nobenega od nikoder. Pričakovali smo žurko in ne vem kaj, ampak vsi so že šli spat, samo še šefe je bil pokonci, ki nas je tudi nahranil. Naslednje jutro se zbudiva na nekem parkirišču, kjer perejo avtomobile v deževnem dnevu,čudno. Vseeno greva plezat v sektor Cascada, ki naj bi bil najboljši na tem območju, pa vendar me ni prepričal s smermi, še posebej lahke in srednje težke so bile poleg okupacije nenormalnega števila ljudi, kar precej ne-spucane in krušljive. Projekti, pa so bili nekateri tudi nemogoči. Dostop pa strm in hodiš vsaj eno uro, ne pa pol ure kot piše v vodničku. Žurke v dežju in hladu pa ni bila moja navada se tam družit, zato pa sva hodila dokaj kmalu spati, saj si bil totalno izmučen od celega dneva pohajanja po sektorju in plezanja med ljudmi. Poleg sten v Baile pa je mesto znano po naravnem izvoru vrelcev, ki se greš komot kopat sredi mesta v zajezene bazenčke. Dež ni nikakor pripomogel k eventu, zato so bili ljudje tudi malce zategnjeni. No ja, zato smo pa tu samo tri dni. Naju je dež kar hitro pregnal iz te dežele in sva odrinila en dan prej proti Bolgariji, na poti do tja pa sva se ustavila še v Negotinu (Srbija), kjer sva se zelo dobro najedla srbske kuhinje.

Negotin-Srbija.
Cascade sektor.

Baile Herculane city.
Spa +37.

Bolgarija 

V Romuniji se nam pridružijo tudi slovenski mladi perspektivni plezalci Izi, Pinti in Jakob, ki dvigujejo pozitivno atmosfero kamorkoli greš z njimi. Na planu je bil obisk plezališča v Vratcih, ampak plezanje tam nam prepreči spet dež, ki ga ni konca, zato se odpravimo v Karlukovo, kjer naj bi bile suhe stene. Karlukovo je nekakšna ogromna jama, z luknjami po stropih in z več vhodi v jamo oddaja zelo lepo akustiko in ponuja zanimive smeri. Tu je približno 60 smeri, kar pomeni,: nič prostih na roctripu. Čakanje dve uri na drugo smer, ko se mrači, te resnično jezi, zato pa se večerno dogodki bolj zavlečejo in si bolj pri energiji za druženje. Po dveh dneh v Karlukovem se pojavi končno sonce, in se spet vrnemo v Vratca. Približno eno uro vožnje po najslabših cestah na svetu te pozdravi platasti svet v Vratcih. Plate so suhe in spominjajo na Paklenico, previsi pa so še vedno zmočeni. Sonce poskrbi za pozitivno energijo in se končno razporedimo po sektorjih, kjer ni več gužve. Klemen je bil za čas plezanja v Vratcih v Nemčiji, zato uživam v platah kolikor se da. Po treh dneh se Klemen vrne, ki ga pričakam na letališču v Sofiji.
Dodaj napis

Vratca.

bolgarske ceste, v najboljšem stanju??
Karlukovo.

Gremo plezat, mogoče raje plavat?!..
ujeti na otoku.
po dolgem času spet sonce, v Vratcih.

Čas se ustavi v Sofiji, le 100 metrov oddaljena od letališča avto je rekel stop. Jao…. Brez besed oba samo gledava in se sprašujeva, kaj spet in zakaj ravno tu in ravno zdaj. Dokaj hitro sva morala ukrepat, saj zadrževanje prometa sredi križišča ni v redu. Pokličeva pomoč, da porinemo h kraj in potem razmišljamo naprej. Sledi telefon v roke in klicanje Vladota iz Makedonije, nato Emila iz Sofije in vleka... Nekako sva obtičala v Sofiji. Iskanje mehanika in podobne reči se zavleče za samo dva dni in k sreči je bila majhna napaka. Popravljen avto gre spet na pot, proti Rili.


Ponavadi se tudi tole dogaja....
čakanje na popravilo.
 v Climbat na pivo.
Jutra so hladna in vidimo sneg na vrhovih. Diši po zimi. Mi pa se vozimo nekam v hribe, v deželo granita, kjer je jesen v zadnjih izdihljajih. Za boulderje je to super frikšen, ampak za kaj drugega počet pa moraš imeti voljo in topel kožuh. En dan je bil čisto dovolj skakanja po višinskih balvanih, Petzl karavan pa je že stacioniran v Prilepu, zato naju pot vodi tja.

Rila
Bouldering v Rili.

Prihodnjič Prilep in Meteora….


Bombažna polja namesto sten....?

Na pot tja in nazaj 3


Pot skozi Bosno
Nekako se mi je zavleklo tole pisanje, ampak vem da bom zaključila zgodbo ampak bolj počasi , ker sem trenutno v Španiji. Saj veste kaj pravijo Črnogorci; ˝Nikad nije prekasno da dođeš kući.˝Ko se boste odpravljali v države bivše Juge vam toplo priporočam, da si preberete kakšno zgodovinsko literaturo, razen če še vedno obvladate zgodovino iz srednje šole. Malo heca, ampak sigurno boste padli v kakšen pogovor o vojnah in veri. To so ene izmed priljubljenih tem na Balkanu. Meni je zelo prav prišla knjiga Od naroda do države in nazaj, avtorja Vojko Volk.


Kje smo?





















3. del – Črna gora in pot skozi Albanijo v Makedonijo 

Na poti v Črno goro se nama pridruži Marwan, Jordanski prijatelj iz Ammana. Po enemu tednu garanja v steni že nestrpno čakam dobre pojedine na poti v Črno goro, in sicer  v Mostarju, Bosna in Hercegovina. Mostar je danes zelo atraktivna turistična destinacija in znana tudi po skokih v vodo iz zelo visokega mostu. Resnično lepo mesto, vredno obiska, še posebej stari del, kjer smo se naužili zelo okusne  bosanske kulinarike. Če se boste ustavili pri Irmi, boste jedli nepozabne čevapčiče in pili bosanko kafu, skuhano v bakreni đezvi.
Čevapčiči
Pri Irmi ti ne bo žal.
Mostar
Polno turistov v Mostarju
20m višina
Pot nadaljujemo iz Bosne v Črno goro, kjer vstopimo na sever države v narodni park Durmitor. Hriboviti svet v parku je definitivno vredno obiska, raje ostani dan več kot pa, da se pelješ mimo. Travnata pobočja in pašniki te spremljajo ves čas po lepi ozki cesti preko prelazov in si ogleduješ prečudovito naravo. Ker me je Klemen imel počasi dovolj od snemanja za ˝vw reklamo˝ smo se odpočili na prijetni višinskih balvančkih ob poti ter se prijetno utrudili za ponovno porcijo čevapčičev v Žabljaku.
Po kosilu pa se odpravimo proti jugu, proti Smokovacu, ampak prej pa naredimo en kratek stop v Kolašinu, kjer se od zgroženosti navrtanih smeri v tem plezališču kar hitro poberemo od tam proti Smokiju.
Blavani v Durmitorju.



Durmitorske planine.

Kolašin
Naslednji dan se pojavimo v Smokovacu oz. Smokiju, kjer ne moreš odvrniti pogleda od takih lepih sten. Zato pričakuješ zlizane smeri, gužvo in veliko število smeri, ampak temu ni tako. Človek se potem vpraša , kako to, pa tako lepa stena in prečudoviti kapniki. Kje so ljudje?  Zakaj nihče ne pleza? Črnogorci pa na takšno vprašanje preprosto odgovorijo češ da oni plezajo polako in vrtajo smeri do koder jim roke dajo moči in da je 15 metrov zadovoljiva dolžina. Kar bi bilo dlje, ne bi šlo. Smešno mi je bilo, da se še iz sebe delajo norca. V popolnosti doživimo Črno goro in teden mine zelo hitro. Skoraj vsak dan smo plezali v Smokiju in nismo srečali človeka, ki bi prišel v ta super plezališče. Kapniki, rahel previs in šalce so naravnost zame, najraje pa vidim, da je ne zlizano in tako tudi je. Vendar dokaj hitro Klemenu zmanjka smeri v plezališču, zato si mora napraviti nov projekt, tokrat si je navrtal  dve smeri, težavnosti 8b in 8b+. Kaj več o smereh pa vam bo on sam povedal.

Čiščenje smeri v Smokiju.
Smokovac.
na drugi strani Smokija.

Brioni-sleeping plac.

Nova smer v Smokiju, navrtal in FA Klemen Bečan.


Reka Morača, za pit in tuširat.
Za bonus nam domačini izdajo za obstoj lepših in več sten v dolini reke Cijevne. Kar celih 11km dolga dolina ti ponija kilometre sten in to ponekod v treh etažah, kaj takega še nisem videla. Plezalec se še ni dotaknil sten in naravnost navdušena sem nad popolnoma brezmadežno ostenje.  Popoldne smo si vzeli čas za počitek ob reki, ki smo kar nekaj časa porabili za iskanje primernega dostopa do plažice, pa vendar nam uspe parkirati na čudovitem ravnem travniku in tik ob vznožju prve stene, kjer bi bile lahko lepe 25metrske  7-ke. Ne mine pet minut in že iz druge strani se oglaša domačin, kaj ˝radimo tamo˝ in dretje čez reko je resnično čudno zato v pričakovanju, da bo itak prišel pogledat kaj se dogaja, da se pomenimo. Možakar res pride in ga je skrbelo, da nekdo krade fige, ampak itak si jih brez problema lahko postrežemo. Ustreže nam z dobrodošlico in nas povabi na kavo in rakijo, seveda. Po nekaj rundah pa se odpravimo v našo bazo ob reki, kjer tudi prespimo. Naslednje jutro se je resnično lepo vstati v naravni tišini. Sledi zajtrk potem pa divja vožnja iz rečnega sveta. Po nekaj poskusih in ropotajočih skal, ki so letele na vse konce, Klemnu se le rata izkopat. Mislila sem, da bo avto razneslo od vsega hudega. Še dobro, da je Klemen zelo izkušen terenski voznik, sicer bi ostali doli, če bi se lotila zadeve jaz. Končno se odpravimo plezat isti dan v Smoki in smo bili zelo uspešni. Klemen je preplezal svoj projekt, ki šteje za najtežjo smer v Črni gori, jaz preplezam smer izpred dveh dneh, ki sem jo študirala in uspešno pofotkam Klemena v njegovi novi smeri. Dober dan je bil.

Cijevna 
3km...
Dodaj napis
Obisk kanjon Cijevne.
sektor amfiteater.
Sektor Selište.
Dodaj napis
gremo v Albanijo???

Anja v akciji.

Zvečer se enoglasno odločimo za premike, in sicer naša pot vodi v Makedonijo. Pakiranje avtomobila je zame cela drama, še posebej, če je treba sestavljati klop, da se lahko potniki usedejo in tako lahko prečkamo meje. Veliko lažje je, ko sva sama imaš po svoje postlan in ni treba čisto nič sestavljati. No ja.. vozimo sem proti Makedoniji. Pot nas vodi iz Podgorice, preko Albanije, skozi Debar v Mavrovo. Vožnja skozi Albanijo poteka zelo tekoče in zdi se nam zelo prijetna vožnja s presenetljivo dobrimi cestami. Mogoče na določenih odsekih so hribčki, ampak nič zelo ekstremnega. Edino kar moti, da so ceste neoznačene in ne veš kam se pelješ. Velika dežela Albanija me je popolnoma prevzela nad osupljivo zeleno-gorato pokrajino, ki nekako spominja na Toskano ali pa hriboviti svet Indije, kolikor vem iz filmov. Na poti pa lahko opazimo kot pse privezane krave ob cesti ter otroke, ki za popoldanski zaslužek pečejo koruze, ki ti jo tudi prodajo. Če pa imaš slučajno željo po pranju avtomobila, pa je v Albaniji ˝Lavaze˝ na vsakem koraku. Neverjetno je, da imajo raje čiste avte kot pa vasice ali pa samih sebe. Mine 7 uric in smo na cilju v Mavrovem.
Mavrovo time.
 4.-del - prihodnjič Mavrovo, Romunija, Bolgarija...