četrtek, 26. marec 2015

Na pot tja in nazaj 8

Grški balvani, Maronia boulderišče.
Prišel je čas, ko je treba iti proti pravemu domu. Vem, da mi je bila Datca popolnoma duševna pomiritev in sem se počutila kot doma, ampak nekako čutiš, da je prav, da se odpraviš v svoj kraj. Sproščeno sem zapustila Datco, kjer sem se imela najbolje na tem tripu. Ampak nič zato, se še vrnemo. Ko enkrat začutiš željo po domu, pomeni, da se nahaja tam, od koder prihajaš. Imela sva približno teden dni časa, da prispeva v Slovenijo in sva imela nekakšen plan, kje se bova ustavila. 
Začela sva z vožnjo iz Datce po zahodnem delu Turčije, preko pristanišča Canakkale, kjer pluješ 10 min, in nato nekako polkrožno pot do Grčije. Po približno 900km vožnje se nama lušta malce počitka in imela sem s sabo boulder vodniček za Grčijo, in sva se ustavila na obmorskih granitnih balvanih, v kraju Maronia. Po dobro prespani noči na plaži se zjutraj pripelje ribič, ki se je šel spearfishing in po dolgih 4 urah se je vrnil s tremi okusnimi ciplji. Vesela sem bila njegova vrnitve, saj sem slišala, kako nevaren je lahko ta šport, če se greš sam pa sploh. Lepo ga pozdravim in mu izdam mojo skrb zanj. In ni minilo pet minut in imava večerjo v rokah, riba kefal po turško. Čez dan se nekako bolj ali manj na relax po balvanih, ob tem se Klemen gre obiralca oliv, ter jih na koncu vloži v morsko vodo. Za večerjo pa je bilo seveda poskrbljeno. Priporočam obisk te plažice. Po večerji pot nadaljujeva pozno v noč, proti Makedoniji, in nekje takoj za mejo prespiva.

Kadine.
Naslednji dan pa že komaj čakam, da si ogledava plezališča Kadine pri Skopju. Makedonci obljubljajo veličastno steno, vendar nama pa mogoče zaradi po utrujeni vožnji in vremena pusti nekoliko pesimistični pogled na steno. Previs in kapniki zgledajo super, ampak malce kratko, zgornji del stene pa nekoliko brezgrifen. Za makedonske razmere je to dobro plezališče, jaz pa mislim če se zapeljejo v Prilep ali Mavrovo, bodo imeli veliko bolje za plezat. Nekaj opravkov narediva v Skopju, in nato nadaljujeva pot v Črno goro, skozi Kosovo in Albanijo po avtocesti, ki je resnično ena bolj modernih avtocest v Evropi. Ponekod je cesta še v izdelavi in manjka del mostu, ki so ga pozabili označit, kar je to v Albaniji povsem običajno. Zato je vožnja podnevi skorajda priporočljiva. Drugače pa so na Kosovem ob večernih urah vsi na ulicah kot da bi imeli velik praznik. Čudno pa mi je bilo tudi to, da niso imeli skoraj nič javne razsvetljave. Zato nimam nikakršnih spominov, kako država zgleda podnevi. Najina naslednja postojanka se ustavi za tri dni v Črni gori, in sicer v že poznanem kanjonu  reke Cijevne.



Moj projekt, ki naj bi bil 7a. Na koncu pa je ratal 7c, z imenom Đumbus,25m.
Zjutraj se zbudiva ob reki Cijevna. Oooooo, super, končno sva tu, v domačem kraju. Tokrat sva se v Cijevni šla nekašna tabornika in raziskovalca sten. Natančno sva prevozila dolino in označila gps-koordinate, kje naj bi bila stena in nato iz vrha poskusila dostopat. In ratalo nama je priti v čudovit sektor s previsnimi in kapničastimi stenami. Waw! Splačalo se je, saj sva našla eno bolj kompaktnih sten, kar sem jih v zadnjih treh mesecih videla. Kaj hitro sva se lotila dela in opremila dve smeri, s težavnostjo 7c in 8a, ter poimenovala sektor po vasici Selište, kjer sva tudi bila ukampirana. V vasici Selište živi 6 gostoljubnih ljudi, ki so naju bili veseli in malce začudeni nad našim športom. Niso se preveč sekirali nad vrtanjem in urejanjem potke do stene. Ravno obratno, bili so zelo zaenteresirani, če bomo naredili še več tega. Bila sva kar počaščena in srečna, da nobeden ti ne teži kot pri nas v Sloveniji. Tri dni mine hitro in tudi dež naju je pregnal, zato sva  podala pot pod noge. Na poti sva se ustavila v Dubrovniku in sva se šla turista. Resnično lepo mesto in prečudovit sončen jesenski dan te spremlja na poti po Hrvaški. 
Dubrovnik.





Drašnicah se srečava s že poznano steno in upava na lepo vreme ter predvsem suhe stene. Tokrat nama je stena pokazala mokroto, ki se ne bi posušila še kak mesec. Ker sva bila že ob vznožju stene in nisva vedela, kaj naj z robo, ki jo nosiva s seboj. Zato sva se spet lotila dela in začela vrtati novo smer. Smer Pisano drevo, ki trenutno šteje dva cuga, 70 m, jo misliva dokončati to pomlad, ki bo šla do vrha stene in bo tudi abseil pista. Če ni abseil piste, pa moraš sestopati na drugo stran hriba. En dan preživiva v Drašnicah in prišel je čas, ko sva morala iti domov, saj sva imela nujne opravke.Mine mirnih 6 uric vožnje do doma, prideva vesela in srečna, ko stopiš skozi vrata. Nato pa te čaka razpakiravanje kar celi teden. Ne mine mesec pa smo že na poti proti Španiji, v Chullilo.

Z 8.delom zaključujem tudi epizodo Na pot tja in nazaj ter zdaj lahko končno začnem pisati sprotne dogodivščine in sem vesela, da mi je ratalo zaključiti, kar sem si zada

Drašnice, Roctrip , projekt(8c?),250m.

torek, 17. marec 2015

Na pot tja in nazaj 7

tiho petje ptic, šumenje dreves in valov te uspavajo. Nikjer nobenega.
7.del- Datca
Mir, svež morski zrak in mirni morski valovi na plaži, ki te uspavajo in vonj borovcev te omamlja, ko v daljavi zagledaš majhen otok z enim samcatim drevesom, za njim pa se razkrivajo grški otoki, ter se sprašuješ, le kje sem. 

Rodos za majhnim otočkom.
Sonce je ravno-pravšnje temperature, zato padeš v popoln trans. Nikoli se še nisem opogumila, da bi v dejanskem stanju in zavedanju meditirala. Mogoče obstaja le peščica ljudi na Svetu, ki obvladajo meditacijo. Dandanes je meditacija nemogoča za nekatere ljudi, še manj je pa tistih, ki se resnično lahko odklopijo na dopustu in se vživijo na kraju, kjer so. Ne vem točno kako deluje meditacija, ampak vem samo to, da ko se zavedaš ambienta, v katerem si zdaj in ga vdihuješ s polnimi pljuči ter poslušaš naravo in prisluhneš srcu, to je zame popolna meditacija.

Ko sva se napotila proti Datci, nisem vedela, če imam pravi kraj na zemljevidu proti kateremu se voziva. To je del potovanja, kjer se moraš malce zgubiti in najti, zato potem je zgodba bolj zanimiva. Tokrat sva imela pravi kraj vpisan na gps-ju in traja kar cel dan iz Antalye do cilja. Vendar se je le splačalo na koncu, ko sva se pripeljala iz totalnega naliva 30 km pred Datco v popolnoma jasen svet. Le kje je tisti naliv? Sva se spraševala. Po kakšni uri iskanja kampa, nama lastnik Oliver razkrije skrivnost. Dejal je, da je tu vreme naklonjeno ribičem in plezalcem, zato je srečen, ker je našel pravi plezalski raj na tem planetu. Tudi to so moje sanje; najti stene in imeti kamp in skrbeti za ljudi, da so srečni ko pridejo k tebi imeti dobre stene, ki zanje skrbiš in vse kar paše zraven in še več idej, ki jih nosim v sebi. To bi me osrečilo totalno. Oliver, rojen v Švici, gorski vodnik, alpinist, plezalec po duši se je odpovedal snegu, državi, kjer vlada denar in stroga disciplina, ter v celoti preselil z družino v turško zmedo in totalno kontra sistemu, v obmorsko mestece Datca. Le kje je to našel? Odg.,Oliver: ˝ Že celo življenje so to moje sanje in zadnje tri leta smo potovali s kamperjem po Evropi in evo, zdaj smo tu.˝ Še isti večer nama Oliver razlaga in razkazuje prečudovite fotografije sten. Ogromno jih je in največji štos pa je to, da domačini sploh niso opazili, da imajo kakšne stene,  kaj šele, da bi po njih plezali. Oliver je polno zgodbic, in jih stresa iz rokava o njegovih začetkih  v Datci. Zelo zanimive in poučne so.

Datca.

staro jedro Datce.

V Datci se zelo hitro udomačim, saj me sveži morski zrak in narava pomirja in prvič po ne vem koliko letih se spet počutim prerojeno in čutim mir v sebi. Dan se začne, ko se naspiš in spočit uživaš v hranjenju, ob tem pa ti pomagajo mačkoni. 


Odpraviš se v plezališče peš ali z avtom, kjer te dostop do stene ravno-prav ogreje in stene ti dopuščajo lepo gibanje po njih. Lahko pa se lotiš naresti kakšno novo smer zase.

pogled iz kampa.

večerno druženje.
kamp -totalno udobje.

Stražarji kampa.

Počutim se svobodno. Saj to večina ljudi išče, kajne. Svobodo. Kar nekaj let že delam na tem, da si ustvarim ravnovesje v moje duhu, vendar včasih ti okoliščine ne pustijo ali pa še nisem tako zverzirana. Zdaj vidim, da okolje vpliva na človeka. Popolnoma se lahko vsak umiri in najde svoj kotiček zase na tej zemlji. Zavedam se, da sem se v Datci popolnoma prepustila in bila sem v tistem trenutku dejansko tam. Obožujem morje, njeno dihanje in življenje v njem, ki je bilo tudi eno od mojih ključnih poglavij v življenju. To je bilo davno tega, ko mi je moja draga sestra odkrila ta prečudoviti šport in me je peljala v Paklenico. Še isto leto sem zapustila oranžne-tartanske steze in obiskala Paklo kar 7-krat. Čisti fanatizem, kar danes pravim temu način življenja. Če ste gledali film Bala Bala, vam Maurius poda podrobno razlago plezalca, ki nosi v sebi Bala Bala duh.


 Glavna stena.
Ostale stene, ki še niso ali pa so že v obdelavi.


Tako so se začele plezalske avanture skozi leta, mesece in dneve. Iščem nove, skrajne in drugačne avanture in nikoli ti ni zadosti. Izpolnjuješ se na vsakem koraku v življenju, saj ti vsaka izkušnja da nove izzive, s tem tudi nove rešitve, ki ti odpirajo nova vrata. Stalno se učiš in s tem tudi rasteš. Ko se naučiš lekcije, greš naprej in iščem nove naloge, skratka never ending story. Na koncu pa ugotoviš, da nehaš iskati drugod, ampak najti sebe tam kjer si zdaj. Dobro bi bilo, če bi se zavedali vsakega trenutka, kjer smo in takrat izkoristiti najbolje in iznajti bistvo, na kraju kjer smo. Datca me je vrnila k sebi. 











Kar 15 dni sva preživela v Datci. Napravila skupaj 200 metrov smeri. Jaz malce lažje, Klemen pa neke hude težke projekte v največjem previsu, smeri ki merijo tja do 70 metrov. V teh dneh smo plezali, vrtali, čistili stene, vrtnarili po plezališču in uživali v podvodnem ribolovu, spoznali zelo dobre ljudi in postali prijatelji, skratka vsi smo dobro delali za vse nas.
Grotta v daljavi razkriva ogromne in čudovite kapnike s previsom in platam ob straneh.

7 mio. photo??!!!! video:testing the removable bolt



nova Klemenova smer, ubijalsko težka...tudi za fotografa..


Datca na Goolge maps.



Želim sebi in vam, da najdete miren kotiček na tem planetu in s tem tudi mir v sebi.


prihodnjič 8.del: pot domov...

sreda, 11. marec 2015

Na pot tja in nazaj 6

Ladja čaka na odhod, otok Chios.


6.del- Welcome in Turčija: Bafa, Geyikbajyri in Olympos, Reverence

Čas je za odpravo iz Aten v Turčijo, in sicer z ladjo. Pluli smo iz pristanišča Pireas( Atene) na otok Chios (Grčija), prestopili na drugo ladjo in nato še 20 minut po morju in končno prispemo v pristanišče Cesme, Turčija. Na turški meji pa se čas ustavi za par ur. Rentgeni, čekiranje avtomobilov itp. traja, potem pa ti še ponudijo turško kavo brez cukra.;Ogabno!! Iz Cesme traja približno pet vožnje v Bafo. Pot je kar presenetljivo vzburjajoča in presenečeni smo na hribovitim svetom, ki te avtocesta pelje čez gore. Prispemo v Bafo zvečer in najdemo nekakšen climberski woodstock na polju.

Pa gremo....kam???
A smo vsi  na ladji???

Dežela granitnih balvanov se nahaja v Bafi, ki jo obdaja nekakšno svinjsko umazano jezero, kjer naj bi se tudi kdo pa kdaj znašel v njem plavat. Plezanje po zelo ostrih oprimkih pa nam nagaja vročina, saj je bilo več kot +25. Za balvansko plezanje je to definitivno prava muka, ampak glede na to, da smo tja prišli, ne bomo gledali samo u luft, zato se vseeno z dobro voljo in polno veselja odpravimo plezat ter se ob tem zelo zabavamo, ki traja plezanje dolgo pozno v noč. Nekam dolg stavek, ampak nisem želela ga takoj zaključit. 



A je pasja vročina??










Skupaj nam uspe osvojiti vrh, kajne?



Naslednja destinacija je bila najbolj popularen climber's spot Geyikbayiri, ki se je v zadnjih 10-ih letih zelo razvil in letno se obrne približno 15.000 plezalcev, kar iz tega posledično plezališče zelo zlizano! Zato pa so Petzl team poskrbeli za nove smeri v Citibiju. Citibi ima sedaj približno 40 smeri, težavnosti pa od 6b pa do 9?. Stena pa ima še veliko, veliko in še več potenciala za opremljanje tako kratkih in tudi zelo dolgih smer, tja do 200 metrov. Karakteristika stene pa so kapniki, previs in spet kapniki in ob strani svetlo-oranžna rahlo previsna stena, s zelo tehničnimi smermi.


Antalya
Citibi
Veselim se že obiska Olymposa, zadnje destinacije na Petzl roctripu. Olympos se nahaja kakšno dobro uro južneje od Geyikbayiri, in leži tik ob morju. Najbolj atraktivna plezalna avantura Olymposa je DWS. Če pa nimaš te želje, pa komot plezaš ob plažici in nato se kopaš v toplem morju in piješ mrzlo pivo. Plezanje nad vodo je nekaj posebnega zame, saj si popolnoma svoboden in brez omejitev. Plezaš po steni, kjer ti je volja, mogoče lahko primerjam z elegantnim plesom s steno, in nato ko te ples izmuči, pa moraš izvest lep zaključek, skok v vodo. Drugače pa te ples lahko uniči na pristanku v vodo. Spodaj so utrinki iz Olymposa in DWS-ja.














Chimera, planota z naravnim virom ognja, ki gori iz skal. Paše se pogreti v večernih uricah in  narest kak bbq.




Po DWS-ju je sledil zaključek roctripa. Moram priznati, da je bilo kar natrpano vse skupaj in sem komaj čakala konec vsega in da gremo vsi po svoje. Žurka je bila kot vsaka pričakovana zurka nič posebnega, razen če ti je všeč Davevova muzika. Malo heca in malo za res. Človek ima zelo poseben okus.
Naslednji dan je bilo bolj ali manj mačkasto v kampu, zato en dan počivanja ne škodi. Nekateri pa smo alkohol spraznili s plezanjem v okoliškem plezališču, kjer je presenetljivo zelo dobro za plezat. Večina se je v dveh dneh poslovila od roctripa in odšel vsak v svojo stran. Mi smo se nekako obračali po vremenu, in smo se odločili za kakšen dan v Citibi in Reverence z Jonom in Guillaume, kjer smo na koncu nekako obtičali tri dni v smeri Reverence. To je tako, če si pro-climber in pro-fotograf, ki terja svoj čas. Reverence (8c+) je smer, ki se nahaja na poti v Citibi, in je edina smer v steni, ki jo je opremil James Pearson. Fantazija od smeri, ki ti jemlje sapo. Klemen in Jon oba fajtata in zlezeta v drugemu poskusu. Kapo dol za tak vzpon in seveda opremljevalcu smeri, ki ni bilo enostavno opremiti takšen previsen raz.


Klemen v smeri Reverence, 8c+.
Jon tudi uspešen v smeri Reverence.





Vsi zadovoljni in utrujeni.
Čas je prišel za premike in razmišljanje o odhodu iz Turčije, in sicer proti domu. Ampak vreme jeseni postane muhasto in nikjer ni kazalo optimistično razen v Turčiji. Zato sva se po Reverenc-u, po priporočilu naših prijateljev, odpravila proti Datci, ki je čisto blizu Kalymnosa.

naslednjič sledi Datca.